Labradorec je postal oče račkam

Pa naj kdo reče, da živali nimajo izjemno močnega starševskega nagona! Ko je desetletni labradorec Fred na posesti gradu Mountfitchet, ki jo čuva kot ponosni graščak, opazil devet puhastih rumenih kepic, ki brez mame izgubljeno racajo naokoli, jih je nemudoma vzel pod okrilje svojih močnih šap in brez oklevanja prevzel vlogo očeta. Sicer precej večjega, kosmatega in drugačnega, a neizmerno skrbnega.


V grad že od 80. let prihajajo turisti od blizu in daleč, da na lastne oči vidijo in doživijo utrip grajskega življenja v 11. stoletju. Grad z vsemi gospodarskimi poslopji in visokim lesenim obzidjem so tedaj spremenili v živi muzej, ki te dni mami obiskovalce (tudi) zaradi kosmatega prebivalca in njegovih devetih pernatih posvojenih otrok. »Vedeli smo, da raca gnezdi. Nato se je pojavilo devet majhnih račk, mame pa od nikoder. Mislim, da si jo je privoščila lisica,« pravi skrbnik gradu Jeremy Goldsmith. »Račke, ki so komaj prišle na svet, potrebujejo mamo. Namesto nje pa so zdaj dobile očeta, ki se je v novi vlogi znašel kot riba v vodi. Ne spusti jih izpred oči. Z njimi gre plavat v bajer, z njimi spi, račke pa se zavlečejo ob njegove tace.« In kot je Fred vzljubil puhaste kepice, tako so one vzljubile njega. Ne le da brez njega ne gredo nikamor, iz dneva v dan postajo vse bolj nagajive in prebrisane. »Poskačejo na njegov hrbet in se pustijo prenašati iz enega konca na drugega.«


Grajskim prebivalcem je bilo jasno, da so s Fredom dobili nežnega, dobrodušnega in ljubečega psa. Da nikogar ni pretirano presenetilo, kako se je zavzel za gagajoče sirote. »Ni prvič, da je rešil žival. Ko smo pred leti našli poškodovano veverico, je budno pazil nanjo in ji pomagal na noge.«