Doma sta
Njuna mama Lisa je prepričana, da bi morali o tem stanju pogosteje spregovoriti, tako bi bolezen izgubila moč in prizadeti otroci bi lahko znova našli svoj glas. »Doma ne bi nihče opazil, da je z njima kar koli narobe, a ko pride kdo na obisk, v trenutku obmolkneta. Zaradi njune starosti so ljudje prepričani, da sta ignorantska ali nevljudna, ne vedo, da gre za psihološko stisko, da ne moreta govoriti.«
Pri Bradleyju, ki bo konec meseca dopolnil 14 let, so se prvi občutki tesnobe pojavili, ko je začel obiskovati osnovno šolo. »Začel je hoditi v šolo, bilo je še šest tednov do njegovega rojstnega dne,« se spominja Lisa iz britanskega Wrexhama, ki ima sedem otrok. »Njegovi bratje, ki so bili z njim v šoli, so mi povedali, da je nehal govoriti. Najprej sem mislila, da je zelo sramežljiv, a je kmalu začel izgubljati lase. Bil je v strašni stiski. Privezal se je na vrata ali zbežal od doma, le da mu ne bi bilo treba v šolo.« Danes obiskuje posebno šolo.
Njegov brat Aaron je začel dobivati napade tesnobe pri 12 letih. »Težave je imel približno 18 mesecev, vendar se zdaj že veseli srednje šole. Vodstvo šole je obljubilo, da mu ne bo treba sneti kapuce v razredu. Ko smo ga enkrat v to prisilili, se je njegovo stanje poslabšalo. Za tri mesece je obmolknil. Če je kaj želel, je to napisal. Prav tako nam dve leti ni dovolil, da bi ga ostrigli.« Selektivna nemost prizadene vsakega 150. otroka. Če bolezen zgodaj odkrijemo, je zdravljenje učinkovito.