Sibirski psihologi s posebnimi prijemi pomagajo uživalcem drog, alkohola in seksa pri premagovanju odvisnosti: s tepežem! Boleče zdravljenje, ki vključuje udarce po riti, pomaga vsem, ki jim druge metode niso, trdijo zdravilci. Ena od pacientk, 22-letna Nataša, ozdravljena odvisnica od heroina iz Novosibirska, pravi: »Jaz sem dokaz, da kontroverzna terapija deluje. Priporočam jo vsem, ki trpijo, naj bo zaradi odvisnosti ali depresije. Zelo boli, a mi je terapija vrnila življenje.« Dr. German Pilipenko in profesorica Marina Čuhrova trdita, da njuno zdravljenje temelji na znanstveni osnovi. »Paciente tepemo po zadnjici z jasnim medicinskim namenom, ne gre za sadomazohizem,« pravi Čuhrova.
Oba poudarjata, da odvisniki trpijo zaradi pomanjkanja endorfinov, hormonov sreče. Bolečina telesnega kaznovanja po njunem stimulira možgane, da sprostijo endorfine v telo, pacienti pa se bolje počutijo v svoji koži. »Udarci preprečujejo pomanjkanje volje do življenja, ki je pogosto krivo za razvoj odvisnosti, samomorilske misli in psihosomatske motnje,« pravi dr. Pilipenko.
Tepež sprošča endorfine, pacienti so srečnejši
Natašo je na droge navadil fant, ki ga je odvisnost pokopala. »Okoli mene so umirali, tudi jaz sem skoraj, nisem več videla izhoda. Potem pa je mama slišala za tole zdravljenje in strinjala sem se, da poskusim.« Pred vsakim tretmajem najprej opravi psihološko posvetovanje, potem pa jo čaka 60 udarcev z vrbovo palico; vsaka seansa stane okoli 70 evrov. »Nisem mazohistka, starši me niso nikoli tepli, niti klofute mi niso prisolili, to je bila moja prva fizična bolečina in bilo je šokantno. Nič seksualnega ni v tem. Ob vsakem udarcu kričim, ostra bolečina je, prava agonija, vse telo se mi trese. Pogosto jokam, zdravnik me potem vpraša, kaj čutim in ali sem dobro. Vroče mi postane, dlani se mi potijo, zares je neprijetno, a so terapije učinkovite. Lahko rečem, da je pri meni delovalo le to. Ko me udari, zdravnik razloži nevarnosti drog, ob bolečini razumem nevarnost, ki sem si jo povzročila, kako sem se ubijala. Prijatelji sicer mislijo, da sem trapasta, ker jim zaupam, a si želim živeti. Prvič po petih letih, odkar sem postala odvisna, čutim, da imam priložnost.«
Na kliniki se zdravi tudi Juri, 41-letnik, ki je zaradi stresnega dela začel piti vodko, alkoholiki dobijo 30 udarcev z vrbovo vejo. »Prvi je bil grozljiv, kričal sem in preklinjal kot mornar, nekako sem jih preživel 30. Naslednjega dne me je rit tako bolela, da niti pomislil nisem, da bi prijel steklenico vodke v hladilniku. Še danes je tam, že leto dni.« Je pa zdravljenje na začetku slabo sprejela njegova punca: »Okrivila me je vseh mogočih reči, da imam ljubico, da obiskujem lokalno domino. Povedal sem ji resnico. Ko sem ji vse pojasnil, je bila ponosna name.«
Tepež na koncu, prvo psihološko posvetovanje
Čuhrova pravi: »Tepež je že konec zdravljenja, najprej opravimo veliko psihološkega posvetovanja in se odvajamo strupov, šele potem pridejo na vrsto udarci. Uporabljamo vrbove veje, ker so upogljive, se ne zlomijo in ne povzročajo krvavitev. Tepemo le po zadnji plati, tam se bolečina najbolje pretvori v pozitivno za človekov organizem.« In še: »Če pacient občuti spolno ugodje, nemudoma prenehamo. Kdor to išče, ima veliko krajev, kamor lahko gre.«
Ruski zdravniki zavračajo zdravljenje in zahtevajo akademske dokaze, dr. Pilipenko pa vztraja: »Bolečina je kot injekcija proti stresu. Zdravljenje je nekakšno svarilo, da pacienta na poti do cilja ne smejo premagati žalitve, jeza, lenoba ali brezupje. Veliko psihosomatskih motenj je mogoče odpraviti tako. Ljudje prihajajo z vseh koncev Rusije, tudi iz drugih držav, iz Amerike, na primer.«
