Veteran druge svetovne vojne zdaj, pri 90 letih, končno živi kot ženska, potem ko se je vse življenje trudil prekriti, da se v resnici počuti kot pripadnica nežnejšega spola.
Patricia Davies, doma na podeželju v Leicestershiru v Veliki Britaniji, pravi, da je že pri treh letih vedela, da je ženska, a nikoli ni imela poguma tega priznati, kaj šele tako živeti, saj se je bala odziva družine ter okolice, pomislila je celo, da bi jo strpali v zapor.
Svoj pravi jaz je Patricia, rojena Peter, pred 30 leti zaupala ženi, s katero je bila poročena kar 63 let in ki je umrla pred šestimi leti, a je po negativni izkušnji še naprej igrala vlogo vdanega moža, saj je skupina najstnikov, ki je opazila, da moški nosi ženske čevlje, v njuno hišo metala jajca.
Kakor koli že, lani je upokojenec končno zbral dovolj poguma za javno priznanje in začel preobrazbo: »Počutim se, kot bi se rešila težkega bremena. Vse življenje sem živela v laži,« je povedala Patricia, ki ne izključuje niti možnosti operacije za spremembo spola, čeprav se zaveda, da je za to pri njenih letih bolj malo možnosti. Zdaj jemlje hormon estrogen ter ima v osebnih dokumentih in zdravniških kartotekah uradno spremenjeno ime, pri vsem skupaj jo podpirajo tudi dolgoletni sosedje, kar jo še posebno veseli.
Ena od njenih tet je živela 104 leta, zato ima upokojenka zdaj upanje, da ji ostane še več kot desetletje, ki ga bo z veseljem in ponosom preživela kot ženska.
Pripadnice nežnejšega spola so jo vedno zanimale, vendar ne v spolnem smislu: »Nisem istospolno usmerjena, ženske so me pritegnile samo zato, ker sem hotela biti ena od njih, želela sem biti na plakatu,« pojasnjuje nekdanja fotografinja, ki trdi, da njeno življenje kljub veliki skrivnosti, ki jo je nosila v sebi, ni bilo nesrečno. »Vedno sem znala iz stvari potegniti najboljše in na svet gledati s pozitivne plati.«
Tudi zato je potrpežljivo čakala, da bo nekega dne lahko legalno in brez strahu zaživela kot ženska, saj družba v njenih mladih letih pač ni bila pripravljena na tovrstne izzive, »posameznike, ki so se morda razkrili, so zdravili z elektrošoki, niso se zavedali, da tega ne morejo pozdraviti in da to ni bolezen,« se spominja Daviesova.
V 70. letih minulega stoletja je na televiziji zasledila oddajo o moškem, ki se je oblačil v žensko, in tedaj, pojasnjuje 90-letnica, je prvič slišala besedo transseksualec. Tako je vedela, da je to tudi ona, zbrala je pogum in se zaupala ženi, po pogovoru pa sta se strinjali, da je bolje, če vse skupaj ostane po starem. Da jo je žena globoko ljubila, ji je dokazovala tudi s tem, da jo je kdaj doma za štirimi stenami poklicala po njenem ženskem imenu in ji posojala in kdaj pa kdaj celo kupila kos nakita, da se je Patricia lahko občudovala v domači kopalnici.
V 21. stoletju je očitno končno napočil čas za resnico, pravi skrbno urejena upokojenka, ki zjutraj s ponosom obleče krilo in bluzo, moških oblačil nima več v omari. In najbolj srečna je, da jo okolica sprejema kot žensko, saj je to tisto, po čemer je hrepenela vse življenje. Odzivi ljudi, sploh sosedov, ki so jo prej poznali kot moškega, so pozitivni, je vesela: »Če komu ni všeč, kar vidi, prav, a po navadi nimajo nobenih pripomb in ne doživljam čudnih pogledov. Sprejeli so me takšno, kot v resnici sem.« A. S. Peter Davies se je boril v drugi svetovni vojni. V omari ima samo še ženska oblačila. Lično urejena upokojenka Patricia je bila vse življenje moški.